Po dveh letih – lani so ekskurzije potekale na daljavo – so se učenci 3. razredov ponovno podali na pot proti Ljubljani. Sicer smo zadnji mesec zelo stiskali pesti, da se bo epidemija umirila, v upanju, da bomo sploh lahko šli in – uspelo nam je.
Pot s sošolci in prijatelji na avtobusu je minila, kot bi mignil, in kmalu smo se znašli pod vznožjem tirne vzpenjače. Nihče med otroki se še z njo ni popeljal na vrh Ljubljanskega gradu, zato je bilo med njimi čutiti kar malo negotovosti in še več pričakovanja. Med vožnjo so bili navdušeni nad razgledom. Seveda pa ni izleta brez malice iz nahrbtnika, zato smo takoj, ko smo prišli na grad, najprej pomalicali. Nato je sledil ogled gradu z vodičem, ki nas je najprej popeljal na razgledni stolp. Tudi ta pot je bila za marsikaterega učenca prava preizkušnja, saj so se nekateri bali vzpenjajočih stopnic in višine, vendar so bili na vrhu poplačani s čudovitim razgledom.
Na stolpu je vodič povedal legendi, povezani z zmajem, ki sta marsikaterega otroka pustili odprtih ust, in jih popeljali v svet domišljije.
Nato smo se ponovno spustili po stopnicah na grajsko dvorišče in od tam v kapelo, kjer so učenci prisluhnili, če še slišijo spečega zmaja. Sledile so delavnice, kjer si je vsak učenec izdelal svojega premikajočega zmaja na lutki.
Čas je prehitro minil, tako da so na gradu ujeli še toliko trenutkov, da so si učenci na ta čudoviti dan kupili spominke. S tirno železnico smo se spustili v dolino. Seveda pa nismo mogli zaključiti izleta brez sladoleda, zato smo, kot se za izlet spodobi, odšli tudi na sladoled ob Ljubljanico.
Verjamem, da bodo učenci še dolgo premišljevali in se pogovarjali o letošnjem poučnem izletu.
Daniela ŠABEDER, učiteljica v 3. b
