V petek, 22. novembra 2019, je bil v POŠ Marjeta prav poseben dan. Že zjutraj, saj so učenci 4. b zaradi velikega pričakovanja in zadnjih priprav bili že zelo nestrpni. Le čemu?
Ob 11.20 so za svoje babice in dedke nameravali na stežaj odpreti vrata učilnice, v pričakovanju, da se odzovejo na prijazno vabilo – sodelovati pri pouku slovenščine in glasbene umetnosti.
Pri slovenščini bi starejši svojim potomcem v narečju povedali zgodbo iz mladosti, pri glasbeni umetnosti pa skupaj z njimi zapeli slovenske ljudske pesmi. Za domačo nalogo so namreč vsak svojega vnuka ali vnukinjo naučili peti eno od slovenskih ljudskih – tako kot se je učilo včasih: iz ust v ušesa.
In res! Vse to se je tako tudi zgodilo. Ob dogovorjeni uri je prišlo dvanajst babic in dedek, ki so s pogledom izdajali, da želijo najprej poiskati svojega vnuka. Ta je seveda že pomahal ali se na hitro prišel malo stisnit, čeprav mu je ob tem bilo malce nerodno. Kaj hočemo, pač nova situacija. Nato smo pri slovenščini z velikim zanimanjem prisluhnili starejšim, ki so nam zaupali katero od svojih zgodb iz mladosti. Tudi takšno, ko so kot mladi nadobudneži kaj ušpičili in zaradi tega bili celo kaznovani. Prav te zgodbe pa so danes tako zanimive! Starejši so se potrudili, da so govorili čim bolj narečno, čeprav je v šoli tako govoriti težko. Zelo imamo namreč ukoreninjeno, da naj bi v učilnici vedno govorili knjižno.
Po kratkem odmoru s kavico za starejše je sledila glasbena umetnost. Domačo nalogo so vsi skupaj opravili z odliko, saj je iz ust babic in dedka ter njihovih vnukov zadonelo kar nekaj ljudskih pesmi. Ena od babic, nekdanja učiteljica naše šole, je za učence za ponazoritev pesmi Po Koroškem, po Kranjskem otrokom prinesla celo zrnje ajde in slastne ajdove piškote. Le kdo si ob takšnem dogodku povedanega o ajdi ne bi zapomnil?
Učenci pa so okoli 12.30 že pogledovali na uro, saj smo za starejše imeli pripravljeno presenečenje. Zadnjih petnajst minut druge učne ure smo namreč rezervirali za nastop v narečju. Prikazali smo pouk v šoli nekoč, in sicer ob istoimenski dramatizaciji. Igrali pa vsak svojo vlogo, učiteljico in učence. Med igranjem je bilo od starejših slišati: »Točno tako je bilo v šoli nekoč!« Še bolj pa smo jih prepričali, ko sta učenca zaradi kazni, porednosti v odmoru, morala nekaj časa klečati na koruzi (seveda po vnaprejšnjem dogovoru). Otroci so v okviru nastopa zapeli tudi pesmi Stoji učilna zidana in Ježkovo Za poredne otroke.
Igra govori o šoli nekoč, ko so bili učitelji še zelo strogi. Svoje delo so opravljali ob pomoči palice in že takrat učence pri predmetu petje učili peti, pri računstvu pa pri kateri od ur spraševali poštevanko. Ker so otroci na kmetijah takrat še veliko delati, ni bilo časa za učenje. Kaj vse so namesto tega morali početi doma, so zaradi strahu kar v narečju povedali učiteljici … (Z isto igro smo se prijavili na nastop v okviru projekta Park pod tisočerimi zvezdami v Kidričevo; za nastop so nam določili termin 14. december ob 16.00.)
Uri sta prehitro minili in nam vsem skupaj pustili nepozabne spomine. Iskrena hvala vsem prisotnim za sodelovanje, učencem pa tudi za čudovit nastop!
